Ena od pasti je zagotovo ta, da do konca leta, s finišem v decembru, pridobimo tudi nekaj nezaželenih kilogramov. Motivacija za odrekanje prigrizkom in sladkarijam naenkrat ni več v tem, da utrjuješ svojega duha in stisko daruješ, temveč v tem, da bi izgubila kar sem tekom leta pridelala. Temu zraven se kaj rado prilepi še ogledovanje v ogledalu, nečimrnost in napuh. Tako namesto tega, da bi rasle v ponižnosti dosežemo ravno nasprotni učinek.

Vsem nam želim, da bi si v novem letu znali vzeti čas za občutenje hvaležnosti, za razločevanje in za razmislek o tem, kateri so tisti pravi zavesljaji, ki jih je potrebno narediti. Da ne bi zgolj ponavljali vzorcev, ki so pred 20 leti delovali, danes pa morda ne več. In da bi znali Jezusa povabiti medse ter mu pustiti, da ustavi močne nasprotne vetrove v naših zasebnih in v našem skupnem jezeru.

Komentar je pripravil Matej Cepin, direktor Socialne akademije.

Že pred referendumom o asistiranem samomoru sem postal pozoren na prispevke o tej tematiki. Njihov skupni imenovalec je bil nekako takšen: človek se zaradi težke bolezni, ki ji ne vidi konca, odloči za evtanazijo. Grda slovenska država mu tega ne omogoča. Zato si ta skromni in dobronamerni človek omisli evtanazijo na primer v Švici. Lepo se poslovi od svojcev. Ti še lepše od njega. Pogumno in dostojanstveno gre umret v tujino. Ampak ta grda slovenska država in še grši ljudje mu česa takega ne pustijo pri nas. Seveda ne boste zasledili prispevka, ki bi opisal drugo plat, ki bi samo nakazal na probleme evtanazije. Pa bi to nacionalna televizija že po svojem poslanstvu, kaj šele v zvestobi profesionalnim kriterijem, morala stalno delati.

Danes je praznik, dan samostojnosti in enotnosti. Le dva dneva sta minila od tedaj, ko smo še sedeli v šolskih klopeh. Je takrat že kaj dišalo po tem prazniku? Je stekla beseda o njem? Smo učence spodbudili, jih povabili in zapeljali v pogovor o časih, ki so bili za nas, Slovence, tako zelo pomembni in odločilni?

Komentar je pripravila članica Društva katoliških pedagogov Slovenije, Marija Pisk.

Advent ni le čas veselja, je tudi čas pričakovanja. In za vsakogar od nas, ki želimo slediti Kristusu kot prinašalci luči, se mi zdijo na mestu vprašanja: »Kaj sploh pričakujem? Kaj me bo rešilo? Božičnica? Spomladanske volitve? Kateri od političnih ali civilnodružbenih voditeljev? Kaj čisto zares pričakujem? O čem si upam sanjati?«

Škoda bi bilo, da bi šle te sanje mimo nas, ker se sami sebi ne bi zdeli dovolj vredni, da se nam zgodijo.

Komentar je pripravil Matej Cepin, direktor Socialne akademije.

V mogočnih dveh knjigah o temnih in svetli strani Dela, ki ju je prejšnji mesec poslal na svetlo Igor Omerza, je tam proti koncu fotografija nasmejane ženske, ki ima za hrbtom napis: Nisu sve kurve iste. In ta ženska sem jaz, Alenka Puhar, v polovico mlajši izdaji. Le kaj mi je bilo?! Izjava, da vse kurbe niso enake, seveda pomeni, da so nekatere malo boljše, oziroma malo manj pokvarjene… Sem bila tako pijana, da sem padla pod mizo?! In to celo v službi?!

Ne, to o Puharci pod mizo mi ni prišlo na misel zaradi možnosti, da bi se tako sramotno napila. Povezano je s starim pregovorom, da se lastna hvala pod mizo vala. In takšne hvale, toliko pozitivnih besed, kot se jih najde v tistem koncu knjige, ki je posvečen svetli strani Dela in meni osebno, zlepa nisem deležna. Že res, začne se s hudo negativno oznako, ki pravi …

Komentar je pripravila prevajalka in publicistka, Alenka Puhar.

Advent je popolno nasprotje »veselega decembra«. Medtem ko je prvi priprava na praznike v tišini in temi, pa drugi skuša preglasili vse tegobe tega sveta in preplavlja čute do otopelosti, da ne morejo več čutiti resničnosti sveta in življenja, ki ga živimo. Kako potem najti mir v sebi in pot do drugega?

Za nami je referendum, ki je – tako kot referendumi znajo – izpihal prah vsakdana iz razpok v naši družbi. Glasove je preštela uradna ustanova, a vsaka stran si je razlaga izid po svoje. Eni so zmagali, drugi pravijo, da še bodo. Roko na srce, tu in tam je zaslišati glasove, ki opozarjajo, da smo vsi poraženci, če moramo na referendumih odločati o vprašanjih človečnosti. A če sem iskren, ob vseh teh post referendumskih odzivih zaznavam, da smo predvsem utrujeni. Ne od demokracije, temveč od nezaupanja v družbenem ozračju, ki smo se ga navadili dihati. To nezaupanje nas dela ubožne, mnogo bolj, kot si priznamo. Uboštvo namreč ni samo stvar denarnice ali zdravstvene kartice. Uboštvo se danes skriva v praznini odnosov, v duševnih stiskah, v duhovnem izčrpanju. Človek očitno lahko živi materialno podprt in je hkrati globoko ubog.

Komentar je pripravil Kancler slovenske asociacije Suverenega malteškega reda, Roman Vučajnk.