Ena od pasti je zagotovo ta, da do konca leta, s finišem v decembru, pridobimo tudi nekaj nezaželenih kilogramov. Motivacija za odrekanje prigrizkom in sladkarijam naenkrat ni več v tem, da utrjuješ svojega duha in stisko daruješ, temveč v tem, da bi izgubila kar sem tekom leta pridelala. Temu zraven se kaj rado prilepi še ogledovanje v ogledalu, nečimrnost in napuh. Tako namesto tega, da bi rasle v ponižnosti dosežemo ravno nasprotni učinek.

Vsem nam želim, da bi si v novem letu znali vzeti čas za občutenje hvaležnosti, za razločevanje in za razmislek o tem, kateri so tisti pravi zavesljaji, ki jih je potrebno narediti. Da ne bi zgolj ponavljali vzorcev, ki so pred 20 leti delovali, danes pa morda ne več. In da bi znali Jezusa povabiti medse ter mu pustiti, da ustavi močne nasprotne vetrove v naših zasebnih in v našem skupnem jezeru.

Komentar je pripravil Matej Cepin, direktor Socialne akademije.

Že pred referendumom o asistiranem samomoru sem postal pozoren na prispevke o tej tematiki. Njihov skupni imenovalec je bil nekako takšen: človek se zaradi težke bolezni, ki ji ne vidi konca, odloči za evtanazijo. Grda slovenska država mu tega ne omogoča. Zato si ta skromni in dobronamerni človek omisli evtanazijo na primer v Švici. Lepo se poslovi od svojcev. Ti še lepše od njega. Pogumno in dostojanstveno gre umret v tujino. Ampak ta grda slovenska država in še grši ljudje mu česa takega ne pustijo pri nas. Seveda ne boste zasledili prispevka, ki bi opisal drugo plat, ki bi samo nakazal na probleme evtanazije. Pa bi to nacionalna televizija že po svojem poslanstvu, kaj šele v zvestobi profesionalnim kriterijem, morala stalno delati.