Obup je Ano pognal čez rob.....znova se je znašla v bolnišnici. Zdravniki so jo samo opazovali in upali, da bo z njo in dojenčkom, ki ga nosi, vse lepo in prav.

V romanu Pot do resnice smo med drugim slišali: »Vsakemu človeku je dano toliko, kolikor je sposoben nositi in razumeti. In če bi na enem mestu združili vsa človeška znanja in vedenja, bi bila kot zrno peska v puščavi v primerjavi s tem, kar je On.»

Glavna junakinja Ana zelo dobro opisuje, kako jo je objemal obup, kljub temu, da je dobila povabilo v topel dom, kjer je po dolgem času uživala vse udobje gostoljubja. Kljub temu je vzela ogromno tablet....ki bi lahko končala njeno življenjsko pot.

Pripovedovalka svoje zgodbe Ana je prišla do žalostnega sklepa: »Umreti, samo umreti. O ničemer nisem več premišljevala, ko sem zaprla oči, sem v mislih potrdila svojo odločitev: umreti.» Kako se je dejansko odvila zgodba ste lahko slišali v novem nadaljevanju romana Pot do Resnice.

Ana še naprej nemočno tava in išče streho nad glavo. Dnevi poroda se bližajo.

Ana, visoko noseča, je praktično brezdomka. Kako se je rešila iz nastalih razmer?

Ana se bori z žalostjo, srečamo jo na božični večer, ko samo nemo opazuje veselje drugih. Pravzaprav je glavna junakinja zaradi okoliščin kar obupana.

Ana se bori z občutkom krivde in premišljuje o usodi še nerojenega otroka.