Med Graditelji slovenskega doma so tudi možje in žene, ki so poleg vidnih sledov v naši zgodovini zapustili bogato duhovno dediščino, ki poleg zemeljske domovine, krasi tudi Neminljivo Slovenijo, kot bi dejal Ciril Žebot. O njej govori tudi Alojz Rebula v zbirki esejev Smer, nova zemlja. Gre za domovino, ki jo bomo okušali v večnosti in pisatelj verjame, da bo imela tudi slovenski pridih. V duhu svetega leta lahko rečemo, da so pred nami prehodili pot upanja in pri tem obogatili našo duhovno dediščino. Gre za posameznike v naše narodu, ki so nam lahko v oporo in zgled; obenem so naši priprošnjiki. Zakaj želimo opozoriti nanje? Ker so se trudili za svetost. To preprosto pomeni, da so v življenju skušali storiti to, kar je Bog od njih pričakoval.

Koroški rojak Janez Hornböck je bil doma v Šentjanžu v Rožu. Po posvečenju in doktoratu iz teologije je bil župnijski upravitelj v Podgorjah. Nacisti so ga med vojno pregnali v nemški del Koroške; po njej se je vrnil na omenjeno župnijo in jo vodil do smrti. Poskrbel je za obnovo med vojno delno porušene Mohorjeve hiše, v kateri so dobile svoje mesto tiskarna, založba, knjigarna ter slovenski dušnopastirski urad. Vrsto let je let urejal koroški katoliški tednik Nedeljo. Skrbel je za izgradnjo slovenskih dijaških ter študentskih domov v Celovcu in na Dunaju med katerimi sta Modestov dom in Korotan.

Pravni strokovnjak, diplomat in politik Ivan Žolger je znam predvsem po tem, da je imel najvišji položaj med Slovenci, ko gre za oblastne strukture Avstro-Ogrske. Doma je bil z Devine pri Slovenski Bistrici. Po študiju prava v Gradcu in Parizu se je hitro vzpenjal v javni upravi monarhije. Od sredine leta 1917 do maja 1918 je bil minister v dunajski vladi. Pripravil je ustavne temelje za državo SHS in bil vodja slovenskega dela Jugoslovanske delegacije na Pariški mirovni konferenci. Bil je v profesorskem zboru ljubljanske in dunajske univerze. Kot strokovnjak za mednarodno pravo se je uveljavil v širšem evropskem prostoru.